Damjana Bakarič: Življenje teče, ker tečemo mi
Vsak, ki ima dober odnos s seboj, redko doživlja občutek, da je čustveno obtičal, njegova čustva so pretočna, kar pomeni, da sam s seboj živi dobro, prav tako pa zadovoljno živi tudi z drugimi.
Na predavanjih in delavnicah se srečujemo s samo eno težavo ali izzivom. Prav neverjetno. S težavo, ki je seveda kompleksna in izredno zahtevna, ker deluje na več ravneh. Vse človeške težave, negotovosti, skrbi, preizkušnje, manki, frustracije večinoma izvirajo iz enega naslova. Kakor koli obrnemo. Na prvi pogled so tako naše težave in tegobe videti precej preproste, in če so potemtakem res tako preproste, zakaj imamo potem take težave z njimi?
Kompleksno. Ali zapletamo sami? Ker se nismo nikjer učili, kako razrešiti čustveno obtičalost. Kako se prisluhne duši, ki lahko boli, čeprav to ne pomeni, da si duševno bolan ali da imaš duševno motnjo. Prosim vas.
Se vam morda svita, od kod izvira vse, kar nas teži in obremenjuje?
Na vseh svojih predavanjih in delavnicah ter sama pri sebi sem prišla do ene in iste ugotovitve. Vse izvira iz odnosa, ki ga imamo do – sebe. Preprosto. Pa vendar ni. Kajti odnos do sebe se gradi od otroštva dalje in tisto, kar se usede v nas v otroštvu, je kot neke vrste program, po katerem ljudje delujemo. Težko ga je zamenjati. A če se nam vmes zgodi kaj drastičnega, kar preusmeri silnice našega delovanja, še prej način razmišljanja in kasneje tudi čustvovanja, potem se ta program do sebe da spremeniti. Če je ta program seveda takšen, da nam v življenju povzroča čustvene obtičalosti, prepogoste za normalen tek, in težave, ki si jih nakopljemo ravno zaradi njih in ki se nam zdijo povsem objektivne, kar pa niso zmeraj. Ker si sami veliko naredimo. O, ja.
Torej, najpomembnejši je odnos do sebe. Če smo zadovoljni sami s seboj, če vemo, kdo smo, smo samozavestni, se zavedamo svojih prednosti, pomanjkljivosti ter smo odločni, nepopustljivi, vendar tudi spoštljivi, razumevajoči in pošteni. Mar nam je zase in za druge. Prepoznavamo svoja čustva in čustva drugih. Znamo jasno dvosmerno komunicirati, znamo izražati svoja stališča in mnenja ter pri tem spoštujemo stališča in mnenja drugih. Prizadevamo si za vzpostavljanje trdnih, pristnih in iskrenih medosebnih odnosov, kjer ob vzajemnem spoštovanju in zaupanju rastemo vsi. Če imamo dober odnos do sebe in s seboj, izgine večina naših težav. Ni nam težko postavljati meje, v službi se znamo jasno izraziti. Ne doživljamo mobinga, nihče nas ne trpinči ne fizično ne psihično. Naši odnosi doma so bolj urejeni, zdravi, pretočni. Odnosi s sosedi so večinoma dobri. Sami s seboj smo zadovoljni večino časa. In naš odnos do otrok je odkrit, samozavesten, jasen. Otroci vedno vedo, kje so. Ker smo sami s seboj pretočni in v stiku ves čas. V tem duhu mi pade na pamet knjiga Pravico imaš reči ne avtorja Walterja Risa. Njegova prejšnja Zdrave misli, zdravo življenje pa je tako ali tako nujna za branje.
Vemo, kaj si želimo, jasno se izražamo, zato odpade večina nekonstruktivnih konfliktov, nerazumevanja, neupoštevanja, nespoštovanja, poniževanja drugih in nas. Laže plujemo po morju, lažje preživimo viharje, nevihte in deževja.
Življenje teče, ker tečemo mi. V sebi nimamo vozlov in čustvenih obtičalosti, dvojnosti zmeraj so, ker človek po naravi takšen je, a nam vzame manj časa, da jih razrešimo. Prav tako imamo veliko bolj tekoče odnose z drugimi.
In ko sem uredila sama s seboj, kar sem lahko v danem trenutku, so stvari okoli mene postale jasnejše, življenje pa lažje. Ko človek ve, kdo je ter kaj mu ustreza in kaj ne, je nejasnosti, zmede in obtičalosti bistveno manj. Poskusite. Vredno je poiskati sebe in postati sam sebi najboljši prijatelj.
